Vrh sonca sije soncov cela čeda
po neba svitlih potih razkropljena;
od sonca, ljubga svojga, zapušena
jih zemlja celo noč z veseljam gleda:
ko se zlati oblakov truma bleda,
nazaj pripelje zarja ga rumena,
tak zemlja je v ljubezni vsa zgubljena,
de vanje ne obrne več pogleda.
Kar zvezd nebo deklet ima Ljubljana;
rad ogledujem vas cvetečolične,
ljubljanske, ljubeznive gospodične!
Al dragi taka moč je čezme dana,
de pričo nje sem slep za vse device,
zamaknjen v mil' obraz srca kraljice.