V Arabje pušavi
se tiček rodi;
v odljudni gošavi
sam zase živi.
So zvezde sestrice,
mu mesec je brat;
ni dano mu tice
si ljubico zbrat.
Zanj družba ne mara,
in on ne za njo;
v samoti se stara,
mu leta teko.
Narslajši dišave,
ki zanje sam ve,
naržlahtniši trave,
kadila drage,
in miro nabira
neutruden vse dni,
se ubada, se upira,
za smrt le skrbi.
Grmado 'z njih dela
prileten samče,
ko pride smrt bela,
na nji se sežge.
Ven plane 'z plamena,
s svetlobo obdan,
slovečga imena
tič Fenis na dan.
Tak pevec se trudi,
samoten živi,
se v slavi, ko zgrudi
ga smrt, prerodi.