Črne te zemlje pokriva odeja
v grobu tihotnem, naš bratec, Andrej!
Vince zlato se v kozarcih nam smeja,
v tvojo opombo pijemo ga zdej.
Zbrani prijatlji v spomin ga pijemo
tvojih veselih in žalostnih dni;
zraven si take zdravljice pojemo,
de ni nesrečen, kdor v grobu leži.
Čedna postava bila ti je dana,
bistri je um ti z bogastvam bil dan;
boljga srca ni imela Ljubljana,
kak si za srečo človeštva bil vžgan!
Kratko sijale so zvezde prijazne,
v sanjah prijetnih te zibal je up;
jezo si sreče občutil sovražne,
zgodej okusil življenja si strup.
Deklica druzga moža je objela,
ki od ljubezni do nje si bil vnet;
trešla v bogastvo nesreče je strela,
kranjski v obupu zapustil si svet.
Videl si Nemško, Francosko, Britansko,
videl si Švajca visoke gore,
videl si jasno nebo italjansko;
sreče ni ranjeno najdlo srce.
Videl povsod si, kak išejo dnarje,
kak se le uklanjajo zlatmu bogu;
kje bratoljubja si videl oltarje?
S srcam obupnim si prišel domu.
Mogla umreti ni stara Sibila,
de so prinesli ji z doma prsti;
ena se tebi je želja spolnila:
v zemlji domači de truplo leži.
V zemlji slovenski, v predragi deželi,
ki si jo ljubil presrčno ves čas;
v kteri očetje so naši sloveli,
ktera zdej ima grob komej za nas.
Težka človeku ni zemlje odeja,
vzamejo v sebe ga njene moči;
trčimo, bratje! še vince se smeja,
dolgo Smoletov spomin naj živi!