Strune, milo se glasite,
milo, pesmica, žaluj;
srca bolečine skrite
trdosrčni oznanjuj
kak' bledi mi moje lice,
kak' umira luč oči,
kak' teko iz njih solzice,
ki ljubezen jih rodi;
od želja kako zdihuje,
po nji hrepeni srce,
kak' mu je veselje tuje,
kak' od sreče nič ne ve;
kak' s seboj me vedno vleče,
koder hodi, njen obraz,
kak' obličje nje cveteče
v srcu nosim vsaki čas;
in kak' ve, ki bi nje hvalo
rade pele zanaprej,
ak' se ne usmili kmalo,
mor'te vtihnit' vekomej!
Te in take ve nosite
tožbe, strune, tje do nje;
ako mor'te, omečite
neusmiljeno srce.