Pet čevljov merim, palcov pet;
adijo, ljubca, starši,
in zbogom vi, tovarši!
Dopolnil sem devetnajst let,
pet čevljov merim, palcov pet,
in čvrste sem postave
od nog do glave.
Očetov dom! ti na slovo!
Kdor ni za bolji rabo,
naj varje dom in babo,
al v šolah beli si glavo!
Junaka vabi boj, ne bo
se trudil on a peresam,
in ne z drevesam.
Učeni stan je zaničvan,
skrbi in hude leta
more ubozga kmeta;
narprvi stan soldaški stan:
soldat živi vesel v en dan;
sej cesar da pol hleba,
in kar je treba.
Doma povsod, doma nikir,
obhodi dosti sveta,
zavolj njega dekleta,
ženice imajo prepir,
in kadar zapusti kvartir,
si marsiktera 'z hiše
solzice briše.
Le eni ljubici je zvest,
ti ljubci čast se pravi,
ta gre z njim v boj krvavi,
ga spremi čez gore brez cest,
in čez ozidje trdnih mest,
kjer smrt junaške brate
povabi v svate.
Sej vem, de mora vsak umret',
in iti vsak k pokoju,
na postlji ali v boju,
potrta starost, mladi cvet. –
Pet čevljov merim, palcov pet,
veselo čem živeti,
junaško – umreti.