Drug ti je v skrbno nastavljene mreže
nestanovitno zasačil srce;
vendar na mene še nekaj te veže,
kaj de je, komej med nama se ve.
Marsikdej se govorica ti zmeša,
ko me zagledaš med drug'mi ljudmi,
marsikdej tvoje oko me pogreša,
išeš okoli me s plašnim' očmi.
Večkrat, ko utrudena praznega hrupa,
v misli zamaknjena sama sediš,
vsili v spomin se ti pevec brez upa,
stari čas skoraj nazaj si želiš.
Marsikdej, ko ti tvoj ljubi zapoje,
sreče v ljubezni se baha vesel,
v srcu te zbadajo pesmice moje,
ki jih od njene nesreče sem pel.
Sama sodila si pred me nemilo,
sama me zmerom še sodiš ojstro;
pravijo vendar, de slabo plačilo,
kdor me pri tebi zatoži, dobo.
Trdna med nama vzdiguje se stena
'z brezna globoc'ga do strmih nebes;
vender ne vdrža želj skrivnih plamena,
da bi ne mogel on švigniti čez.
Ne pozabiti jih, so te prosili
drugi, ne moje prevzetno srce;
v mislih ti niso, al' mene po sili
pomnila boš ti do zadnjega dne.