Mlad ribič cele noči vesla,
visoko na nebi zvezda miglja,
nevarne mu kaže pota morja.
Več let mu žarki zvezde lepe
ljubezen sijejo v mlado srce,
mu v prsih budijo čiste želje.
Ak kaki vihar od deleč preti,
ak kaki se morski som privali,
ak kako mu brezno nasproti reži,
na zvezdo gledjoč vhiti, bo otet;
mlad ribič od čistega ognja vnet
po morji je varno veslal več let.
Enkrat se valovi morja razdele,
prikažejo 'z njih se dekleta lepe,
do pasa morske dekleta nage.
Se kopljejo, smejajo, tak pojo:
"O, srečen ribič, srce zvesto!
kak dolgo še misliš ti gledati v njo?
Povej nam, ribič! povej zares,
al čakaš, de pade zvezda 'z nebes,
al, de bi k nji zletel, čakaš peres?
Bilo bi drugemu čakat' dolgčas,
bilo bi drugemu čakat mraz,
bi drugi se ne ogibal nas.
Nocoj bi drugi odprl oči,
bi videl, kak blizo Strelca stoji,
lepota, ki zanjo srce ti gori."
O, res je, de bi tako ne bilo!
vse res, kar dekleta morske pojo;
obup mu zaliva srce zvesto.
Fant s celo močjo se v veslo upre,
ni mar skalovja mu, viharjov ne,
nič več se na zvezdo ne ozre.
Naprej brez miru svoj čoln drvi;
al tak za pevkami ribič hiti,
kdo ve! al sam pred seboj beži.
Zgubljen je, vtopljen, se bojim;
kdor ljubi brez upa, ga svarim,
nikar naj ne vesla za njim!