Že miru srčnemu nevarne leta, mladosti leta so slovo jemale; domače sem lepe poznal dekleta, dežel sem tujih videl hčere zale;
bila srca ni prostost men' odvzeta, že so prevzetne misli mi vstajale, de mal', al nič ljubezen ne opravi, pri temu, ki se trdno v bran ji stavi.
Prišla lepote rajske je devica, de videl bi ne bil podobe njene! Rudeči zor osramote nje lica, in nje oči nebeških zvezd plamene,
nikdar več zdrav ne bo, ki ga pušica pogleda bistrega v srce zadene. Kdo znal popisat ust bi ljubeznivost, nedolžnih prs snega kdo zapeljivost!
Namest iskat zavetje v trumi gosti, ko nji podobna stala je pred mano, ki je od nje na zadnji petek v posti Petrarkovo bilo srce užgano,
pogleda njenga užival sem sladkosti, dokler, de je srce dobilo rano, ki peče noč in dan me brez hladila, ki ni dobiti ji nikjer zdravila.
Ne omeče je lica obledene, ne pesem žalostnih glasovi mili, in ne oči od spanja zapušene, solze ne, ki teko iz njih posili.
Veselje, mir zbežala sta od mene, obup topi srce, ker se ne usmili. – Tako, kdor misli trdno stati, pade, nevarno gledat je dekleta mlade.
Zatorej, komur mar je prostost zlata, cvetečih deklic naj ne ogleduje! Bila miru sta men' očesa tata, na svoje naj poglede skrbno čuje;
oči odpro ljubezni dur' in vrata, skoz te se naša pamet premaguje. Kdor mene noče bogat, sam bo zvedel, v nesreče moje reva bo zabredel.
Cookies on Poetry Cove