Po drugih se oziraj,
ne morem ti branit';
še men' oči odpiraj,:
mi gledat' daj njih svit!
Obešajo glavice,
ni rožam mar cvetet';
molčijo v gojzdi tice,
ne ljubi se jim pet'.
Ne letajo čebele,
krog cvetja ne šume;
c'lo ribice vesele
se klavrno drže.
Žaluje vsaka živa
stvar, draga deklica!
ak' dalje sonca skriva
se luč rumenega:
več rož ne rase v polji,
več nima tičov hrib;
čebel več kraj narbolji,
več nima voda rib,
ko misel jaz, ki spejo
v ljubeznjenih sanjah,
ki si na dan želejo
zleteti v pesmicah.
Al' repetnic razpeti
pred nimajo moči,
de tvojih jim zasveti
nebeška luč oči.
Ak' hočeš, de jih sence
pomoril mraz ne bo;
ak' hočeš med Slovence,
de tvojo čast neso;
vsaj name se oziraj,
ak' nočeš me ljubit';
oči mi vsaj odpiraj,
mi gledat' daj njih svit!