Prekop

Bil nekdaj je mlad pevec; ne bogat al sloveč, je zložil dokaj pesem, od ljubice narveč, od ljubice Severe, prevzetne deklice, ki niso je omečle njegove pesmi vse.

Pomlad se je zbudila, se veseli je svet; al tebe pevec vabi 'z ozidja ven nje cvet? Kaj čutar'co čez pleča iz mesta ven hitiš, al ne piješ studencov, se mrzlice bojiš?

V koga si tak zamišljen? kaj gledaš tek plašno? od nje, al od pomladi zmišljuješ pesmico? Noben ni človek zvedel, kaj mislil je tačas, so usta omolčale, obledil je obraz.

Ko najdejo ga, prazna čutarčica leži, od srca spet do srca mu več ne roji kri. – Kdo mu je kriv bil smrti, se prašajo ljudje; nobeden ni bil zraven, sam Bog nebeški ve.

K pogrebu vkup derejo ljudje od vseh strani; Severe, njega ljubce, med njimi videt' ni. Skrivej po pevcu joka znabiti se doma; o, komej je verjeti, de je tak vsmiljena!

Kaj mašnik z mizereram, kaj danes z libero, in z drugo pri pokopu hiti molitvijo? Poroka nanjga čaka, zato tako hiti; prelepa gospodična Severa se moži.

Zvečer jo je poročil, do polnoči svatval; o polnoči vesel je 'z vesele družbe vstal; ko pride tje do grobov, kjer scer kraljuje mir, zasliši med mrliči gospod glasen prepir.

Pred njim odpro se vrata, ven pevec prihiti: „Zakaj v prst posvečeno ste me zagrebli vi? Ker sem se sam bil vsmrtil, je zdej prepir zato, al rabeljnam zapadlo, biričam ni telo?

Ne ljubci bit' napoti, sem v strupu smrt si pil, zakaj bi jaz nadležen mrličam v zemlji gnil?“ Odkopan pevec ležal je zjutraj vrh zemlje, pokopat k tolovajam biričam ga dade.