Od nekdej lepe so Ljubljanke slovele, al lepši od Urške bilo ni nobene, nobene očem bilo bolj zaželene ob času nje cvetja dekleta ne žene. -
Ko narbolj iz zvezd je danica svetla, narlepši iz deklic je Urška bila. Mnogtere device, mnogtere ženice oko je na skrivnem solze prelivalo,
ker Urški srce se je ljubega vdalo; al ljubih bilo je nji vedno premalo. Kar slišala moških okrog je slovet, skušala jih v mreže razpete je ujet.
Je znala obljubit, je znala odreči, in biti priljudna, in biti prevzetna, mladenče unemat, bit staršim prijetna; modrij in zvijač je bila vseh umetna;
možake je dolgo vodila za nos, ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos. Na Starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli, in cimbale pele,
plesale lepote 'z Ljubljane so cele v nedeljo popoldan z mladenči vesele; bila je kraljica njih Urška brhka, plesati ni dolgo nje volja bila.
Jih dokaj jo prosi, al vsakmu odreče, prešerna se brani in ples odlašuje, si vedno izgovore nove zmišljuje, že sonce zahaja, se mrak približuje;
že sedem odbila je ura in čez, ko jela ravnat se je Urška na ples. Al, ker se ozira, plesavca si zbira, zagleda pri mizi rumeni junaka;
enacga pod soncam mu ni korenjaka, želi si plesati z njim deklica vsaka - omrežit ga Uršika lepa želi, zaljubljeno v njega obrača oči.
To videt, mladenič se Urški približa: "Al hotla bi z mano plesati?" ji pravi, "kjer Donava bistri pridruži se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi,
že, Uršika zala! pred tabo sem zdaj, že, Uršika zala! pripravljen na raj!" To reče in se ji globoko prikloni, sladko mu nasmeja se Uršika zala:
"Nobene stopinjice še nisem plesala, de čakala tebe sem, res je, ni šala - zatorej le hitro mi roko podaj, lej, sonce zahaja, jenjuje že raj!" -
Podal ji mladenič prelepi je roko, in urno ta dva sta po podu zletela, ko de bi lohke peretnice imela, bila bi brez trupla okrog se vrtela,
ne vidi se, kdaj de pod noga udar', plesala sta, ko bi ju nosil vihar. To videti, drugi so vsi ostrmeli, od čudeža godcam roke so zastale;
ker niso trobente glasova več dale, mladenča noge so trdo zaceptale; "Ne maram," zavpije, "za gosli, za bas, strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!"
So brž pridrvili se črni oblaki, zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov derečih šumenje,
pričjočim po koncu so vstali lasje - oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje! "Ne boj se, ti Urška! le hitro mi stopi, ne boj se," ji reče, "ne boj se gromenja,
ne boj se potokov ti mojih šumenja, ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja; le urno, le urno obrni pete, le urno, le urno, ker pozno je že!"
"Ah, majhno postojva, preljubi plesavec! de jaz se oddahnem, de noga počije." "Ni blizo, ni blizo do bele Turčije, kjer v Donavo Sava se bistra izlije;
valovi šumeči te, Urška! žele, le urno, le urno obrni pete!" - To reče, hitreje sta se zasukala, in dalje in dalje od poda spustila,
na bregu Ljubljance se trikrat zavila, plesaje v valove šumeče planila. Vrtinec so vidli čolnarji dereč; al Uršike videl nobeden ni več.
Cookies on Poetry Cove