Kdo zna
noč temno razjasnit, ki tare duha!
Kdo ve
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zora do mraka, od mraka do dne!
Kdo uči
izbrisat 'z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih oduzet spred oči,
praznoti ubežati, ki zdanje mori!
Kako
bit očeš poet in ti pretežko
je v prsih nosit al pekel, al nebo!
Stanu
se svojega spomni, trpi brez miru!