Popusti posvetno rabo
orglarček in gre v pušavo,
tam prepevat božjo slavo,
svoje citre vzame s sabo.
Pesmi svoje med stoglasne
v gojzdu zliva tičov kore,
od prihoda zlate zore,
dokler sonca luč ne ugasne.
Al veselje v srcu vtoni
sčasam mu za petje slavcov,
in vseh gojzda prebivavcov,
ker vsak svojo vedno goni.
On ob drugi si pomladi
zbere tiče mladokljune,
jim prebira svoje strune
in jih raznih pesem vadi.
Kosa, trdokljunsko dete,
od preljubga Avguština,
velkoglavega kalina
nauči pet pesmi svete.
Zmeram svojo goni slavček,
zmeram od ljubezni bije
srcu sladke melodije,
toži ga Bogu pušavček:
„Lej, kalin, debeloglavec,
trdokljunast kos je svoje
pesmi pustil, lepši poje,
podučit ne da se slavec!“
Al Bog slavca ni posvaril,
le posvaril je pušavca:
„Pusti peti mojga slavca,
kakor sem mu grlo stvaril.
Pel je v sužnosti železni
Jeremij žalost globoko;
pesem svojo je visoko
Salomon pel od ljubezni.
Komur pevski duh sem vdihnil,
ž njim sem dal mu pesmi svoje;
drugih ne, le te naj poje,
dokler, de bo v grobu vtihnil.“