Nova pisarija

"De zdej - ko že na Kranjskem vsak pisari, že bukve vsak šušmar daje med ljudi, ta v prozi, uni v verzih se slepari - jaz tudi v trop - ki se poti in trudi,

ledino orje naše poezije - se vriniti želim, se mi ne čudi. Prijatelj! uči mene pisarije: kako in kaj ušeč se Kranjcam poje,

odkrij mi proze naše lepotije." "Ak so pisar postati želje tvoje, moj zlati uk poslušaj in zastopi, zapiši trdno ga v možgane svoje!

Ak hočeš kaj veljati v našem tropi, besed se tujih boj, ko hudga vraga, ak kos si temu, koj na prste stopi. Naj proza tvoja bo lepote naga,

Minerve nič ne prašaj, poj posili, pisarjam proza bo, in pesem draga. Češ biti v kranjskih klasikov števili, debelo po gorjansko jo zarobi,

vsi bomo tvojo čast na glas trobili; ak rovtarske vezati znaš otrobi, nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene, in pozen vnuk poroma k tvojmu grobi.

De kranjšina zaklad ti svoj odklene, zapusti ročno mestne mi sosede, tri leta pojdi v rovtarske Atene." "Al žlahtne kranjske tam cveto besede,

kjer govoriti dosti več ne znajo, pastirji samski, ko imena čede?" "Tam, kjer po stari šegi še drekajo, kjer ne zmajejo dost', al nič jezika,

besed nemškvavcov grdih ne poznajo." "O srečne rovte! v vas me iti mika: al se bojim, pri rovtarji, pri kmeti, de bera besedi ne bo velika."

"Pečene, ljubček! pišeta na sveti nikomur niso v grlo priletele; brez truda večno se ne da živeti. Besede zrašene, besede zrele,

ne v rovtah, po planjavi ne kmetije, nikjer ne bodo ti na nos visele. Poslušaj ga, kako jo on zavije, jezika sol, lepota, de le zine,

in pravo ti vezanje se odkrije. Tam puljo besedi se korenine; k tem deni konce: ača, išče, uha, on, ovka, ovec, druge pritikline,

to trdno skupej zvari; primaruha! lahko boš v kozji rog ugnal Slovence, in proti tebi bo Dobrovski - muha." "O zlati uk! adijo mestne sence!

Apolon drugi bom jaz sred kozarjov si v rovtah pletel neumrjoče vence. - Al naše ljudstvo nekdaj ni oltarjov Minerve in Apolona imelo,

od grških, od latinskih so pisarjov dobili starši učenost v deželo, in z njo besede tuje; - razodeni, al saj se bode teh poslužit smelo?"

"Bog tega varij! po nobeni ceni, jezika našga z njimi ne ognusi!" "Sej tudi drugi to store Sloveni; sej vemo, de turčuje Srb, de Rusi

tatarijo, Poljak de francozuje, de včasih vrli Čeh nemškvati musi." "Lej, v knjigah njih je tolkanj ljuljke tuje med lepo, čisto slavšno zasejane,

de je noben purist več ne izruje; al bukev naše kranjšne spakedrane pešičico denimo na ognjiše, prerojen Fenis čist de 'z ognja vstane."

"Čemu bo nam, prašam, prazno pogoriše? Al mutasti počakamo zijali, de 'z njega zrase novo besediše?" "Slovensko ljuljko bomo rešetali,

hranili dobro zrno, in kar zmanjka, iz svojih bomo to možgan dodali." "Te čudne zmesi starega ostanka in iz novink Slovenec v Koratani,

ne bo razumel Štajerc, ne Ljubljanka." "Gorjačarji, tatovi in cigani po svojem govore; koga za silo nam v bukvah jezik svoj imeti brani?"

"Gorjačarsko, cigansko kaj berilo bo čudno vam pisarjam pomagalo, ak bo se vse drugači govorilo; sami svoj uk spoštujete premalo,

več tujk c'lo tebi, ne zameri, uide, zakaj bi se jih moje žnablo balo?" "To govori se, kar na jezik pride, pogovor, ko na ušesa več ne bije,

ko zjutrejna megla se v nič razide; kar v bukvah je natisnjenga, upije, to, bratec! med učene gre lingviste, in priča od jezika lepotije.

Slovenci bodo brali bukve čiste, ak nas ne hval'jo, naj me vzame zlodi Cel svet posnemal kranjske bo puriste. Kar nočte vi umeti k svoji škodi,

kar ne dopade vaši slepi buči, častili bodo pozni to narodi." "Prižgal si, mojster! žark mi nove luči; na delapust de sodnega jaz dneva

slovim, še to, kaj pel bom, me poduči!" "Horacij dulce et utile veleva, kaj prida sliš'jo ušesa naše rade; nam utile je zrno, dulce pleva."

"Romance zdej pojejo in balade, tragedija se tudi nam obeta, sonete slišim peti pevce mlade." "Od mene pesem vsaka je prekleta;

ki nima prav slovenskega imena, naj še tako prijetno bo zapeta. Ljubezen poje pevcov teh Kamena, jeziku dela ino srcu rane,

v grdobe strela treši naj ognjena! Balade od čebelice zasrane, de bi se te med nami zamorile, tragedije ostale nam neznane!

de bi Kranjice strupa 'z njih ne pile, ljubezni sladke, ki srce zapelje, bi z Romejovo Juljo ne čutile!" "Res škoda bi bilo, zdej od nedelje

do druge šestkrat se srce uname, je šega, de kdor pride pred, pred melje!" - "Balade pet je mlatva prazne slame, je reč pohujšljiva in zapeljiva;

Lenoro bere naj, kdor ne verjame. Romanca je s tragedijo škodljiva, teh in sonetov in zdravljic ne piši, sovraži vse te muza sramežljiva.

Poj rajši to, kar treba je pri hiši, za hleve treba, treba je na polji, poj to, kar kmet in meščan s pridam sliši." "Bog ti zaplati uk, po tvoji volji

bom pel: gosence kaj na repo varje, kak prideluje se krompir narbolji; kako odpravljajo se ovcam garje, preganjajo ušivim glavam gnide,

loviti miš' učil bom gospodarje." "O, zlati vek zdej muzam kranjskim pride!"