Kaj pa je tebe treba bilo,
dete ljubo, dete lepo!
meni mladi deklici,
neporočeni materi? -
Oča so kleli, tepli me,
mati nad mano jokali se;
moji se mene sram'vali so,
tuji za mano kazali so.
On, ki je sam bil ljubi moj,
on, ki je pravi oča tvoj;
šel je po sveti, Bog ve kam;
tebe in mene ga je sram!
Kaj pa je tebe treba bilo;
dete ljubo, dete lepo!
Al te je treba bilo, al ne,
vender presrčno ljubim te.
Meni nebo odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
On, ki ptice pod nebam živi,
naj ti da srečne, vesele dni!
Al te je treba bilo, al ne,
vedno bom srčno ljubila te.