Grob kopljejo, de zadnji mrlič bo vanjga djan; obraz bledga mladenča prikaže se na dan. Kopači ostrmijo, de 'z ust njih sape ni, manj vstrašeni pogrebci vanj vpirajo oči.
De je lepo, bi sodil, visoko čelo, vsak, ak bil bi nekakovi zapustil ga oblak; bile lepe bi usta, lep bil obraz bi bled, ak bil bi nekakovi preč nejevolje sled.
Dalj čas ni trupla gledat, dih prvi ga zdrobi; srce samo zavzetim ostane pred očmi. še bije, še čutiti je ravno tak gorko, ko, de bilo bi v prsih še zdravo in živo.
Vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo djan je bil, gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnil. Stal tam je kamen, kterga nihče pred čislal ni, hite mu mah otrebit, napis tak govori,
de Dobroslav je pevec bil tjekej pokopan, ki pel v tak milih glasih je od ljubezni ran, pel v tak slovečih pesmah čast lepe deklice, prevzetne gospodične, nemile ljubice.
Al, ko si je zvolila mladenča druzega, iz prs nobena njemu ni pesem več prišla. Pri Bogu ni tolažbe iskal ne pri ljudeh, oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.
Vnemar naprej je živel, manj svet, ko razujzdan, umrl je nespovedan, in ne v svet' olje djan. Vsi pravijo, de njemu svetost ne brani gnit, vsi pravijo, njegovo srce ne more bit.
"To pevčovo srce je," star mož tam govori, "ak bi bilo svetnika, bi mir mu dala kri; svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet, ki jih zaprte v prsih je nosil dokaj let.
Mi mu srce odprimo, pod nebam naj leži, de dan današnji prejde, de prva noč mini, de vstane drugo sonce, pripelje beli dan; spet zajtro ga poglejmo, ko mine zor hladan.
Hladijo naj ga sapce, naj rosa pade nanj, naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj pred vdihnile v življenji, prejmejo spet 'z njega; ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebimo ga."
Razplatili srce so, ležalo noč in dan je tam pod jasnim nebam, ko mine zor hladan, ko vstane drugo sonce, srce tako skopni, ko beli sneg spomladi, de kaj zagrebsti ni.
Cookies on Poetry Cove