Nezvesta! bodi zdrava,
čolnič po mene plava,
na barko kliče strel;
po zemlji varno hodi,
moj up je šel po vodi,
mi drug te je prevzel.
Pri Bogu sem obljubil,
da pred bom dušo zgubil,
ko nehal te ljubit'.
Si z desno v desno segla,
pri Bogu si prisegla,
mi vedno zvesta bit'.
Morja široka cesta
peljala me je v mesta,
kjer lepe deklice;
obrazov njih lepota,
sneg beli njih života
zmotila nista me.
Spet so se jadra bele
od južnih sap napele,
prinesla me nazaj;
dekleta mojga ženo
sem našel poročeno –
prestal sam Bog ve, kaj!
Le jadra spet napnimo,
valovom se zročimo,
kak' je čisto morje!
Kaj njemu upat' smemo,
mornarji dobro vemo,
dekletam kaj – kdo ve?
Ne straši moč viharja,
ne grom valov mornarja,
se smrti ne boji.
Spomin v potopu mine,
ljubezni bolečine
vsak dan spet oživi!
Po morji barka plava,
nezvesta, bodi zdrava,
sto tebi sreč želim!
Po zemlji srečno hodi;
moj up je šel po vodi,
le jadrajmo za njim!