Lenora

Lenora, ko se zazori, iz strašnih sanj se splaši: "Zvest nis', al živ več, Vilhelm ti! Od kod tak dolg' odlaši?"

Je kralja Miroslava roj pred Prag ji vnesel bil ga v boj, al zdrav je, kar se ločil, ni pisal, ne poročil.

Se kralj in cesarica sta že vender omečila, prepira trudna dolzega med sabo se umirila;

in trum se šum, in vriš, in vrisk, se turški boben sliš' in pisk, iz boja vojska cela domu hiti vesela.

Povsod, kjer le neso noge, po vsaki stezi, poti mladi, stari iz hiš hite. ukanju trum naproti.

Boga sin, mati hvalita, nevesta sprimlja ljubega; nihče Lenore same ne kliče, ne objame.

Lenora gor' in doli vse je vrste oprašala; al zanj ne ve noben, kar je jih vojska dam poslala.

Armada komej je odšla, Lenora vrže se na tla, lase si črne ruje, se grozno togotuje.

K nji mati skrbna prileti: "Bog vsmili se!" zdihuje; "O kaj ti je, o ljuba hči!" - jo srčno objemuje.

"O mati, mati! preč je, preč! Za celi svet ne maram več! Ni milosti pri Bogi, gorje siroti ubogi!" -

"Usmiljen Bog, pomagaj ti! Hči, očenaš molive! Vse dobro je, kar Bog stori. de usmili se, prosive."

"O mati, mati! laž je to! Bog storil meni je hudo! Koga sem primolila? Zdaj molit več ni sila!" -

"Ve, kdor Očeta prav pozna, de rad otrok se usmili; bo ugasnila bridkost srca pri svetem obhajili." -

"Za to, kar v meni zdaj gori, gasila, obhajila ni! Al obhajilo skliče iz grobov ven mrliče?" -

"Na Ogrskem, pomisli, hči! nezvest tvoj morebiti, de pravo vero zdaj taji, se drugi prikupiti.

Iz misel spusti ga! zato nikoli srečen on ne bo, bo kriva pekla tega, ko umiral bo, prisega." -

"O mati, mati! preč je, preč! Zgubljena sem, zgubljena! O smrt, o smrt, ne čakaj več, de sem bila rojena!

Ugasni luč mi vekomej! Me groba noč in strah obdej! Ni milosti pri Bogi, gorje siroti ubogi!" -

"Pomagaj Bog! otroka ti ubozega ne sodi! Ne ve, kaj jezik govori, nje greham mili bodi!

Slovo sveta bridkosti daj, in spomni se na sveti raj, kjer duša Bogu zvesta bo Jezusa nevesta." -

"O, mati! kaj je sveti raj, kaj je pekel, o mati! Le z njim, le z njim je sveti raj, pekel brez njega, mati!

Ugasni luč mi vekomej! Me groba noč in strah obdej! Brez njega sreče zame ni tu, ne unstran jame!"

Obup tako po nji buči, kri vnema in možgane, na božje sklepe togoti predrzno se neznane:

si rani prsi in roke, de sonce zajde za gore, de skoz nebeške vrata zvezd truma pride zlata.

Po vasi gori pok, pok, pok je od podkva bobnelo; zrožljal je s konja mož visok na klop pred hišo belo.

Poslušaj! iz nadvratnih lin zvonček zapoje: cin, cin, cin; Lenora dobro v hiši le-te besede sliši:

"Alo, alo! le brž odpri! Lenora, spiš, al čuješ? Al zvesta si ti, ljubca! mi, se smejaš al zdihuješ?"

"O Vilhelm, ti? od kod zdaj te tak pozno konj prinesel je? Sem čula, sem jokala, bridkosti kaj prestala!" -

"Opolnoči sedlamo mi, sem vstal na češkem sveti, sem pozno vstal, in blizo ni, te hočem s sabo vzeti." -

"Brž k meni v hišo, Vilhelm moj! Zlo brije zunaj mraz nocoj, bom, ljubi! te objela, na srci te ogrela." -

"Naj, ljubca! zunaj brije mraz, de hotel bolj bi briti! Moj konj cepta, poteka čas, ne smem se dalj muditi.

Podpaši, vrzi ročnama na vranca zad se, ljubica! Z nevesto danes spati, sto moram milj dirjati."

"Kako me nesel boš nocoj sto milj do domačije? Poslušaj, ljubi Vilhelm moj! enajst že ura bije." -

"Pot gladko, luno lej svetlo! Mrlič' in mi ko blisk letmo, domu še danes zvesto prinesel bom nevesto."

"Kje je tvoj dom, kje postljica? Kakovo je oboje?" "O, deleč sta in majhena, šest dilj in diljic dvoje!" -

"Bo prostor zame?" - "Ljubca! bo, podpaši, vrzi se srčno; že postljica postlana, je svatovšina zbrana." -

Lenora brž planila je, na konja je zletela, s prebelimi rokami se preljubga poprijela;

in udri, udri, klop, klop, klop se urno spustita v kolop, de sape ji zmanjkuje, in podkev iskre kuje.

Na levi, desni strani, glej! kak spred oči leteli so logi, travniki naprej, mostovi kak gromeli! -

"Te strah ni? - Luno lej svetlo! Mrliči jezdjo jadrno! Jih strah je tebe tudi?" "Me ni, mrtvih ne budi!"

Kaj tam grče, kaj tam zvone? Kaj vrane frfetajo? - Mrliča djati v grob vele, in bilje godrnjajo.

Lej, bliža se pogrebcov trop, o, čuden vidi se pokop! Glasovi so enaki žal'vanju pubčov v mlaki.

"Po polnoči pokop naj bo, in petje, žalovanje; nevesto peljem zdej s sabo, z menoj na ženitvanje!

Zakroži, mežnar! pesem ti, roke brž nama, pop! povi, de zakon naju zveže, potem se z mano vleže!" -

Zdej vtihne vse! - Pogrebcov ni! Pokoren ti besedi, klop, klop trdo za njim leti cel trop po konja sledi;

in udri, udri, klop, klop, klop naprej leteli so v kolop, de sapa ji zmanjkuje, in podkev iskre kuje.

Na levi, desni kak leti grmovje, graja, cesta! Kako lete jim spred oči, vasi, trgovi, mesta! -

"Te strah ni? - Luno lej svetlo! Mrliči jezdjo jadrno! Ni strah te mrtvih tudi?" "Me ni - mrtvih ne budi."

Pogledaj na viselnice! Plesat okrog kolesa, temno pri luni vidi se, trop jasen brez telesa.

"Alo, pošasti! z mano zdaj, mi plesat ženitvanjski raj, nevesto, ko objamem, in s sabo v postljo vzamem!"

Pošasti grde veš, veš, veš! za njima so jo vnele, ko ojster piš skoz zrelo rež, tako so te vršele.

In udri, udri, klop, klop, klop naprej leteli so v kolop, de sape ji zmanjkuje, in podkev iskre kuje.

Kar je pod luno, oh, kako, kako je vse bežalo! Nad njima z zvezdami nebo, kako je to dirjalo! -

"Te strah ni? - Luno lej svetlo! Mrliči jezdjo jadrno! Ni strah te mrtvih tudi?" "Gorje, mrtvih ne budi!" -

"Petelin, poje, se mi zdi, poteka čas mi tukaj! - V nos jutra sapa me skeli, brž vranec se zasukaj! -

Končala pot, končala sva! Odgrinja se ti postljica! Ko blisk lete duhovi, tle moji so domovi!"

In nad železne vrata ti jo skokama drvijo; švrk! s tanko šibo jih vsmodi, zapahi odletijo,

in strašno duri zakrče, po črnih grobih v skok lete, čez kamne peketajo, od lune ti migljajo.

Al preden mignil bi z očmi, o čudeža neznane! lej! s konjika se plajš zdrobi, ko capice sežgane.

Ni ga lasu na glavi več, z lasmi mu pade koža preč, lej! smrt je z uro stala, koso v rokah držala.

Razbija vranec, spenja se, plamen od njega šine, in pod Lenoro ubogo vse, vse udere se in zgine.

In jok in stok je nad zemljo, in jok in stok je bil pod njo. Lenora tam v trepeti jenjvala je živeti.

Pod bledo luno se nad njo duhovi so sklenili, plesali krog in krog, bridko to pesem zatulili:

"Trpi, če poka ti srce! Prah z Bogam kregat se ne sme! Odšla si trupla sili, Bog duše se usmili!"