Vam izročim, prijat'lja dragi mani! ki spi v prezgodnjem grobu, pesem milo; ločitvi od njega mi je hladilo, bila je lek ljubezni stari rani.
Minljivost sladkih zvez na svet' oznani, kak' kratko je veselih dni število, de srečen je le ta, kdor z Bogomilo up sreče onstran groba v prsih hrani.
Pokopal misli visokoleteče, želja nespolnjenih sem bolečine, ko Črtomir ves up na zemlji sreče; dan jasni, dan oblačni v noči mine,
srce veselo, in bolno, trpeče upokoj'le bodo groba globočine. Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi že dolgo bije za kršansko vero,
z Avreljam Droh se več mu v bran ne stavi; končano njuno je in marsik'tero življenje, kri po Kranji, Koratani prelita, napolnila bi jezero.
Gnijo po polju v bojih pokončani trum srčni vojvodi in njih vojšaki, sam Črtomir se z majhnim tropom brani. Bojuje se najmlajši med junaki
za vero staršov, lepo bog'njo Živo, za Črte, za bogove nad oblaki. On z njimi, ki še trd'jo vero krivo, beži tja v Bohinj, v Bistriško dolino,
v trdnjavo, zidano na skalo sivo. Še dandanašnji vidiš razvalino, ki Ajdovski se gradec imenuje, v nji gledaš Črtomirovo lastnino.
Devetkrat veči množ'ca jih obsuje, in zveste straže krog in krog postavi, odvzame up jim vse pomoči tuje; visoke odre tamkej si napravi,
zidovje podkopuje, vrata seka; ne polasti se njih, ki so v trdnjavi. Šest mescev moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata -
kako strašna slepota je človeka! Ko niso meč, sekira in lopata jih mogle, lakota nepremagljiva preti odpreti grada trdna vrata.
Dalj Črtomir jim reve ne zakriva, besede te tovar'šem reče zbranim: „Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva. Le malo vam jedila, bratje, hranim,
branili smo se dolgo brez podpore, kdor hoče se podati, mu ne branim; kdor hoče vas dočakat' temne zore, neproste dni živet', nočem enake,
ne branim mu, al' jutra čakat' more. S seboj povabim druge vas junake, vas, k'terih rama se ukloniti noče; temna je noč in stresa grom oblake;
sovražnik se podal bo v svoje koče, le majhen prostor je tje do goščave; to noč nam jo doseči je mogoče. Narveč sveta otrokom sliši Slave,
tje bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol'jo vero in postave. Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!“ Ne zapusti nobeden ga v ti sili, molče orožje svoje vsak si vzame, strahljivca v celem ni imel števili;
al' komaj vrata so odprta, vname se strašen boj, ne boj, mesarsko klanje: Valjhun tam s celo jih močjo objame. Tud' on se je zanesel na njih spanje,
prelesti mislil je ozidje grada, in ponevedoma planiti nanje. Ko svojo moč najbolj vihar razklada, okrog vrat straža na pomoč zavpije,
in vstane šum, da mož za možem pada. Ko se neurnik o povodnji vlije, iz hriba strmega v doline plane, z derečimi valovami ovije,
kar se mu zoper stavi, se ne ugane in ne počije pred, da jez omaga; tak vrže se Valjhun na nekristjane. Ne jenja pred, dokler ni zadnja sraga
krvi prelita, dokler njih kdo sope, ki jim bila je vera čez vse draga. Ko zor zasije na mrličev trope, leže, k' ob ajde žetvi al pšenice
po njivah tam leže snopovja kope. Leži kristjanov več od polovice; med njimi, ki so padli za malike, Valjhun zastonj tam išče mlado lice
njega, ki kriv moritve je velike.
Cookies on Poetry Cove