Komur je sreče dar bila klofuta,
kdor je prišel, ko jaz, pri nji v zamero,
ak bi imel Gigantov rok stotero;
ne spravi vkup darov potrebnih Pluta.
Kjer hodi, mu je s trnjam pot posuta,
kjer si poiše dom, nadlog jezero
nabere se okrog, in v eno mero
s togotnimi valmi na stene buta.
Okrog ga drvita skrb in potreba,
miru ne najde revež, ak preiše
vse kraje, kar jih strop pokriva neba;
šele v pokoji tihem hladne hiše,
ki pelje vanjo temna pot pogreba;
počije, smrt mu čela pot obriše.