Stoji moravski trg, Lesce,
več lepih deklic v njem cvete,
med njimi judovsko dekle.
Kristjane v cerkev hodijo,
po trgi se sprehajajo,
po ljubih se ozirajo.
Rodu Abrahamovga hči
pa dan na dan doma sedi,
le malokdej gre med ljudi.
Prišel je spet sabotni dan,
ki ne spoštuje ga kristjan,
od vernih Judov praznovan.
Ker tempelj njih deleč stoji,
za poldan spet doma sedi,
popoldan tako govori:
„Od seje meni slabo je,
pustite, ljubi oča! me,
de v divnjak grem sprehajat se.
Tam lepe rožice cveto,
vesele tičice pojo,
se plašne srnice paso.“
Ko v grajski divnjak je prišla,
judovska lepa deklica,
mladenča najde kršenga.
Za bele jo roke prijel,
na srce stisnil, jo objel,
je govoriti tak začel:
„De ljubit moram vse ljudi,
tak vera moja me uči,
al ljubiš me; judovska hči?“
Odtegne bele mu roke,
v oči ji stopijo solze,
odreče mu besede te:
„Ak ravno mene ljubit smeš,
jaz dobro vem, ti dobro veš,
de v zakon vzeti me ne smeš.“
In šla je žalostna domu,
tožila milemu Bogu,
de ni nje vere, nje rodu.
Al večkrat je nazaj prišla;
nje vera trden jez je bila;
ljubezni nje ni ustavila.