„Dohtar, ti jezični dohtar!
Kaj postopaš ti za mano?
Ne prepiram se z nobenim,
de bi peljal mojo pravdo;
ni umerla teta moja,
teta moja, dekle staro,
de bi, dohtar! mi opravljal,
po nji dedino bogato;
sem premlada, de bi pismo
ženitvansko se pisalo,
dohtar, ti jezični dohtar!
Kaj postopaš ti za mano?“ –
„Ne zameri, ne zameri,
cvet lepote, dekle drago!
Naj teko ti mirni dnevi,
Bog ti živi teto staro.
Je v šestnajstem, mislim, leti
se možiti še prekmalo;
de te ljubit' ni prezgodej,
tvoji mi pogledi pravjo.
V pravdah ne želi pero ti,
al srce, le za-te vžgano,
ti želi v ljubezni služit';
brez pokoja to za tabo
vodi mi poglede, misli
in noge z močjo neznano,
koder hodiš cvet lepote,
žlahtna roža, dekle drago!“ –