Zvonček.

Prijetnega že Cvetja prikazal se je broj In zemljo pokrivale so barve, luč in soj. Zdaj sneg še bil ustvarjen, nekazna, gola stvar. Naj barvo si izbere, dovoli mu Vladar.

In sneg se je napotil, da hale bi iskal Ter barve je po vrsti zavzet občudoval. Obleko rože divne imel bi bil prerad: "V nji vem, bi jaz prekosil čarobno še pomlad".

Zavidal za obleko je lilije čiste, Od solnčnice si želel odeje presvetle. Potonike opravo z veseljem bi izbral, "Najlepši sem", je mislil, „ko ves bi rdeč sijal".

V oči ga zbadal silno je tulipan goreč. Odet v kraljevi bager, ponosno se noseč. Vijolici dejal je: "Ti sinje krilo daj!" Bršljinovo zahteval "zeleno suknjo vsaj!"

Toda zaman cvetlicam se bližal siromak, "Kaj vender si izmisli", so dele "ta prosjak", "Nesrečen sem kot veter, brezbarvno ki divja, In ki zato počitka na zemlji ne pozna".

Tako je sneg zdaj tožil, svetle solze točeč, In zvončku srce drobno s pritožbami mečeč. Pohlevno cvetje reče: "Slab plašček le imam, Če ni preslab, na, vzemi, voljan ga tebi dam".

In sneg si prehvaležen je beli plašček vzel, Obesil ga čez rame in dalje šel vesel. A danes še ga nosi, ker čist je in mehak, In bolj mu je po volji še kakor drugi vsak.

A cvetju sneg prisegel tačas je vedni črt, Z močjo ledeno svojo napravljajoč mu smrt; Prijatelj je le njemu, le njemu on je mil, Kateri mehkočutno je barvo mu daril.

Zatorej prizvonkljati le zvonček sme samo, Četudi sneg pokriva se plaščem še zemljo. Prijazno se odmiče cvetlici drobni zdaj, Ki sama pokazala ljubezen mu nekdaj.