Na listnato vzglavje po noči naslanja
Cvetlica se lepa in dremlje sladko;
V mehkotni blazini se ptičici sanja,
Ko trudno za krili potisne glavo.
Pri materi detece ljubko zaspava,
Obličje podprto na nežne roke,
In zvezde in luna in nebna višava
Nad cvetjem, otrokom in ptičem bede.
Nebeške umirajo luči blesteče,
Ko jasno v izhodu se zopet dani:
Prebujajo ptičje se družbe žgoleče
In cvetje odpira preljube oči.
A dete? – Oj, dete še vedno počiva,
Obličje podprto na nežne roke.
In solnca ga mladega luč prijazniva
Osvitlja, poljube deleč mu tople.
Zdaj kvišku poskoči in reče premilo:
"Oj, matka, ni res, da me rada imaš.
Ker sem tako zgodaj se že prebudilo -
Moliva le hitro sedaj "Oče naš!"