Čula sem, da milost prejme
Duša ta iz božjih rok,
Kteri videti On daje
Stvarstva čudoviti krog.
Ljubljenci! pomiloščeno
Imenujte mene zdaj;
Čudes zrla sem nebrojnih,
Gledala na zemlji – raj!
Prehodila sem, presrečna,
Velekrasni vrt cvetan,
Ki najlepši je na sveti,
Ki Italija je zvan.
V njem čudile so prirodi
Blažene se mi oči,
Naslajale so mi s čarom
Umetninske jih stvari.
Zrla sem potapljajoče
Solnce v sinje se morje:
Luna, zvezde so trosile
Vanje bisere zlate.
Odkrivala je lepota
Čudovitih se jezer,
Kjer mi je oko ustavljal,
Očaroval blesk stoter.
Pozdravljala sem otoke.
Večna je na njih pomlad.
Večno jih pokriva cvetje
In iz njega gleda sad.
Bivala sem v prosti Švici,
Vzduh vživala nje goni,
Vpričo Gotarda snežnika
Preslavljala sem Boga.
In blaženstvo! petje tudi
Poslušala sem sladko.
Ono petje, ki vzdviguje
Željno srce mi v nebo! –
Ni li res, da hvalo dolžna
Vzglašati sem Njemu jaz,
Njemu, ki mi dal užiti
Ta nebeško - srečni čas?