Nebo gori z večernim žarom,
Široki svet je vrt cvetoč,
Za stražo mu visoke gore,
Od vekov ga obimajoč,
Ljudje, veseli te krasote,
Vse božje vredni so dobrote.
Med njimi preprost mož, pohleven
Obraza milega, krotak;
Oko njegovo je ljubezen,
Ljubezen je nasmeh mu vsak.
Nje žarki so i name pali,
Kar v srci tlelo je, razžgali!
On, posvečen ves domoljubju,
Budljivo mi roko je dal,
On, kteri nam je vsem naklonil
Zaklad nesmrten in svetal;
Solze veselja sem točila,
Globoko se pred njim vpognila.
Od tamkaj cesta me odvedla,
Izginil mi prelepi raj,
A domoljuben sem prinesla
Plamen s seboj v domači kraj;
Moleč, da v pesmih bi gorelo,
Kar v srci mi je oživelo.
A onega večerja zarja
In korotanskih pas gora,
Cvetoči svet, ljudje veseli,
Podoba krotkega moža,
Denes še pred menoj je živa,
V hvaležni duši mi prebiva!