V "skalicah"

Tu v Skalicah radujem Igranju se valov, Bedeč sanjaje – priča Povodnih sem godov.

Nad vrbami trepeče Že poludnevni žar, Vsa zemlja v zlatu plava, Ker solnce zdaj je car.

Globoko pripogiblje Medleče se drevo. Izteza list in veje V tolmun hladan željno.

Vrsta valov popotnih. Veselo žuboreč, Pozdravlja ga prijazno. Odtod v morje hiteč.

Metulj na trstu vitkem, Zibaje sam se, spi. In roj mušic nebrojnih Ob njem se v krog vrti.

Postrva blagorodna Tam pisana vesla, Med ribami obrača Ponosna se gospa.

Menjiček bistrogledi, Najvrlejši plavač, Potaplja se in skriva Ter kaže se glumač.

Ubogi kmetje kleni Od ščuke v beg hite, In luska se jim bela Svetlika iz vode.

V presladkem pladnovanji Počiva v plašči hrost, Na veji, kjer pripognen Do vode grm je gost.

Od jedi oddihuje In menih se težav, A ponj usoda bridka Poseže iz nižav.

Tatica, bistra ščuka, Pobrala ga je v plen: Kako je to zaslužil Ta mož, ki ves je len?

Soparno je! – Valovi Na tiho žubore, Nad potok že tenčico Razvešajo megle.

Metulja s trsta naglo Posmukne skrivna moč, In muhe okrog njega Brenče mu: "lehko noč!"

A kje sem ? – Poleg Sore? Morda sem bil zaspal? Ni tukaj li me zibal V predivne sanje val?

Rusalke sem jaz videl, Njih petje čul in smeh, Ob vodi njih plesove Po mokrih gledal tleh.

In zopet slišim pesem, Odmeva temni les; To niso bile sanje, Pojo Rusalke res!

Mameči vi glasovi! Očaran k vam hitim, Da v harmonijo vašo Od blizu se vtopim.

Grmovje v stran odganem In pomolim obraz: Rusalke cvetolike Oj, vidim, vidim vas!

A ne! – Rusalke niso Te deklice mlade, To vrle so Ločanke, Ki rake tod love.