Drava mirna in živahna Soča.
Sestri bistre Save sta obe,
Vse tri hčere krasne imenitne
Drage nam slovenske so zemlje.
Razgovarjale nekdaj se sestre
– Luna plavala je vrh neba –
Ktera njih dospela bi najprva
Jutri v širi naročaj morja.
Savo so objemale in Sočo
Skoraj svetle sanje presladku,
A potuhnena začenja v daljo
Drava teči tiho in skrivno.
Prebudivši se ugleda Sava
Sestro proti morju se valeč,
Vsa srdita dere čez skalovje
In se spušča v divji tek šumeč.
Kvišku plane še živahna Soča,
Ki prekanili sta jo zaman,
Ker z močjo zažene silovito
Ona se takoj v nasprotno stran.
Skozi ozke struge tam bobneča
Ter predirajoč goram srce,
Vzpenja v temnih se duplin soteske
In napaja prva vseh morje.