Ljubezen večno v groba je temine
Človeštvo nekdaj skrbno položilo.
Zaprlo s težkim kamenom gomilo
V strahoti, da iz rakve ne izgine.
A vender tretji dan še jedva mine.
Ko vidi že prikazen rajsko-milo,
Premagujočo smrti hudo silo
Iz grobne vzdvigovati se globine. –
Slovesnost tako milo nam praznuje
Srce, kadar v spominu se živeče
Prikaže, kar zagreblo je tožeče.
Ljubezni svoje znova se raduje
In trepetaje jo sedaj pozdravlja,
Saj glorija trpljenja jo poslavlja!