Bo konci, deček mali!
Razvedri si obraz;
Izvijaj svoje ude
Ljudem na kratek čas.
Zatrobi, vriskaj, skači,
Naprezi vse moči,
Nasmihaj se, četudi
Oko se ti rosi.
Tovariša trpljenju
Podala ti druhal,
Da s toboj izučena
Poskuša se žival.
Ohrabri se, a naglo !
Že čakajo ljudje:
Ne vidiš li preteče
Pretežke tam roke?
Premoreš muke skoraj,
In potlej bodeš prost;
Objame trudne ude
Pokoja ti sladkost.
Kako ti dobro dene,
Ko bodeš v snu objet!
V naročaj te zaziblje
Ljubezen gorka spet.
In "mati!" zašepečeš,
"Oh, ti si res prišla!
Ljudje so ljuti rekli,
Gorje, da si mrtva"
S poljubi te pokrije,
Pritisne na srce,
In spet sladkost začuješ
Besede nje ljube.
Pri materi te novi
Detinstva čaka raj,
In zopet srečen bodeš,
Kakor si bil nekdaj.
A zdaj po konci, deček!
Razvedri si obraz,
Četudi le prisiljen
Ljudem si v kratek čas.
Ohrabri se, da naglo
Prestopiš odru prag;
Sirota si po dnevi,
Po noči angelj blag!