Očetov praznovali
So pred Božičem god;
Prišel je ljubih znancev
In žlahte žlahtni rod.
Najprej so gospodarju
Stiskali vsi roke,
Voščeči: Bog usliši
Njegove mu želje.
In on se je zahvalil
Presrečen in vesel –
Seveda se drugače
Nositi mož ni smel.
Potem so med pokloni
Posedli k mizi vsi,
In z vincem zamočili
Ukusne so jedi.
Očetu sedel blizu
Starejši je otrok,
S posebno slastjo jedel
In pil malinov sok.
Dekletce je vam bilo
Prijazno in lepo:
Kako jo ljubi oče
To "rožico" mlado!
In k njemu zdaj se nagne,
Skrivnostno mu pove,
Da so zaprta vrata
Zelodčeka ji že;
Da danes res odpreti
Ne mogla bi jih več,
Ko vhoda bi prosila
Najboljša tudi reč.
A zdajci stari sluga
Prinese – o moj Bog,
Kar strah me izpreleta,
Ker padel je iz rok
Zdaj Rožici kozarček
In ona le strmi
Na čudo od sladkorja,
Ki tu pred njo stoji!
Omamno jo prevzame
Prekrasne torte čar,
Saj svoje dni jednake
Ni videla nikdar.
Očetov kar počiva
Na Rožici pogled,
Smehljaje opazuje
Obrazek nje zavzet.
In miluje ji reče:
"Oh, škoda, škoda le,
Da so zaprta vrata
Zelodčeka ti že:
In škoda, da odpreti
Ne moreš res jih več,
Sicer bi kaj prilegla
Ukusna se ti reč".
Zdaj Roža se zardela
Šaljivo nasmehlja,
In tiho in skrivnostno
Ljubo zašepeta :
"Oj, atek moj preljubi,
Oj, s torto bi že šlo,
Boš videl, da jo spravim
Se skoz – ključanico!"