O nikari ne v dežele jasne
Tja, kjer solnčno se blesti zlato,
Kjer z vonjavo svojo rože krasne
In naranče vzduh polne sladko.
Kjer na vsaki veji zeleneči
Čuje se preljubih ptičev glas,
Ptičev, ki pripluli hrepeneči
V čudoviti log svetal so v vas.
Ne! – a tja, le tja sreč veleva,
Kjer puščavi je podoben svet,
Tja, kjer tožen prt snežen odeva
Davno, davno že premrli cvet.
Tja, kjer čuti pesmi ni nobene.
Kjer buči nevihta čez ravan,
V spone svoje vklepajoč ledene
Goli dob in smrečji gozd teman.
Kajti, kaj so cveti mi bogati.
Petje, solnce, stvarstva vsega čar
Proti tebi, vnučec moj ti zlati.
Ki te zrla nisem še nikdar!