Čuli bodete, otroci moji,
Kar se nekdaj zgodilo po boji,
Kar takrat poskusilo pero
Moje je popisati zvesto.
Naslov pripovedka ta
"Ranjeni vojščak" ima.
"Vojske plamen grozni je na novo vnet,
V rako izpremenjen lep zapadni svet;
Polkov vrste dolge proti si stoje,
S strelom govoreče, topi vmes grme.
Divje in nemilo brata niči brat –
Meč sovražni žanje svoj krvavi sad.
Dokončan za hipe je prestrašili boj,
"Zmaga!" kliče Nemec, "dan je zopet moj!"
In zmagalec srečni – zdaj samaritan –
Bliža se jetnikom, kri jim vstavlja ran.
Tamkaj med bolniki, glej, leži vojščak,
Ki se je nevstrašno bojeval junak:
Viteški mladenič ranjen je hudo,
Desna roka meču pala v plen celo.
Srčno se podvrže – hud bi bil zamud -
Skoraj je odločen pohabljeni ud.
Zdaj šele mu solze orose oči,
Padajo na roko biseri svetli;
Z vročimi poljubi krije jo sedaj:
"Oj, živil sem s tabo mater drago kdaj!
Mati, moja mati, kaj hčem zdaj s teboj?
Desne roke nima sin ubogi tvoj!"
Poleg sebe roko položi vojščak
In utihne tožni Francije junak:
A svetile večno bodo se solze,
Ki na mrtvo roko tekle so svete".
Jelite, dušice mile,
Da oči so vam rosile,
Smili se junaški vsem trpin.
Ki bil toli je hvaležen sin;
Vem, da čutite, zakaj srce
Bolj od rane peklo ga hude:
Mater drago tudi vi ljubite
In hvaleč do smrti ji služite!