Otroci, na vrtec, vijolic je čas! Najlepših vam hočem nabirati jaz. Cvetlice krasnejše imajo drugod, V gredicah izbrane bleste se ondod;
Visoko dvigujo ponosne glave, Ljudje se jim čude, gorko jih slave: Za moje rastline, ubogi njih cvet Nikoli ni vprašal, ni menil se svet;
Pohlevne vijolice so od nekdaj, Zakaj bi ne bile prezirane zdaj ? A vender se ž njimi ponašati smem Ter tiho in skrivno vam, ljubčki, povem,
Da v srci so rastli cvetovi vsi ti , Od tamkaj sem njihove vzela kali, Da sem jih na prostor vsadila svetal, Ki jim se na vrtci je nežnem odbral;
Da cvet zalivala sem z roso zvesto, Kateri preblagi izvor je oko; Da vedno skrbeča pazila sem nanj, Gojila ga s hrano vonjivih le sanj;
Da solnca prosila sem čistih nebes, Naj vsako ogreje zelenih peres Ter vdahne življenja vijolicam moč, Da slano morilno prebodo i noč;
Da trud moj o vas mi je vedno legak, Da čut uživala sem rajsko-sladak. Ko svetil se vam je obrazek vesel, Ko novo cvetlico je gledati jel.
Zdaj v kitico združen vijolic je broj, Od mislij mu sladkih sem tkala ovoj: Ni čudo, če v rožnati luči žari: Pred duhom mislečim ste bivali – vi!
In kar najgorkejših želja jaz gojim, S cvetlicami, dragi, zdaj vam jih svetim! To kitico nate, izbirajte cvet, Ki srečo povekša mladostnih vam let:
Iz duše iz zveste poljublja vas vsak, Ker žive ljubezni do vas mi je znak: Naj slednji se vašega prime srca, Saj veste, da bil je i v srci doma;
A pazite nanj mi, proseča želim, Kadar pod vijolic gredico zaspim!
Cookies on Poetry Cove