Hčem postaviti, otroci, Vam Slovena pred oči, Njega, ki vrstnika najti Zlahka mu med nami ni.
Mož izvoljeni navdušen Um rojakom je bistril. Rod spoznavati sladkoto Svojih glasov je učil.
Skrbno čistil, umno gladil Sleharno je nam besed, Pod rokama je narastal Diven mu za cvetom cvet.
ln Sloveniji odičil Milo s cvetjem je glavo, Da zavzete rodne sestre Gledale so čudo to.
A ponižen, nesebičen Učenik nam vsem je bil, Znanstva večne on zaklade Rad z rojaki je delil.
On je zvezda bil blesteča, Ki ne vtrne se nikdar, Dokler bode rod slovenski Pesništva prešinjal čar.
Petja njega je soglasje Onih zlatih strun odmev, Ki v nebeški visočini Spremlja angeljski jih spev. –
Resno bilo mu je lice In veličesten pogled, Čislal je samo pravico, Nje iskal jedino sled.
Toda sinjega očesa Svit prijazno zasijal, Ko nedolžnost je ugledal, Nji v veselje cvetje bral.
Ti mladost, bila mu sreča, Nadovita mu pomlad, Htel razsipati nad tabo Žitja plodnega je sad.
Mislil je na vas, otroci, Mož preblagi sleharn dan. Mislil še na vas v ljubezni, Ko je smrtno bil bolan.
Nikdo pogovarjal z vami V takem se jezici ni, Ki šumel je kakor vrelec, Ko iz skale čist kipi.
Čitajoč zvesto prejmite Blagoslov njega besed In branite jih v spominu V dobi resni moških let.
Oj, utisnite si v srce, Kar Nam blago je srce Njega dalo, ki na zemlji Bilo – Levstik mu ime!
Drago nam ime, katero, Od veselja se solzeč, Zapisala mati Slava V knjigo častno je ljubeč.
Cookies on Poetry Cove