Sladki otroci, veseli bodite,
Ven iz ozidja hitite sedaj!
Vse so zastave poletja razvite,
Ž njimi olepšan najbednejši kraj.
Krasne med klasjem so zlatim cvetlice:
Mak in plavica in kokolj brdak:
V vence spleteno o bregih vodice
Cvetje, katero spomina je znak.
Kosi pojo, oživljaje dobravo.
Krepko vzdviguje skorjanec svoj glas,
Hrosti brenče in metulji nad travo,
K rožam hite in marjeticam v vas.
Plaha, da nihče ji blizu ne more,
Jedna se ptica glasi brez miru,
Skriva med drevje se v temne prostore
Ter nagajivo tam kliče: "kuku!"
Vidite nežne ovčice prebele! –
Pisana trava deliti jim lepo:
Ali – oj, čudo! iz paše vzletele
Gori so , gori na sinje nebo.
Runo leskače se kodraste čede,
Tamkaj srebrno in žarko blesti:
Solnce zahaja in lune svit blede
Ovcam meglenim domov zdaj veli.
Mračno, tihotno je, vender zelena
Ozka za plotom še temna ni pot,
Z iskrami živimi vsa razsvetljena,
Migetajoč ki smejo se povsod.
Iskrice ljube mi, svetle kresnice!
Zvezdam jednake ste milih nebes:
Sevajte jasno na vse nam stezice,
Z bleskom spet stari praznujete kres!