Pojočo rožo vem uzorno-krasno,
S pomladnimi odeto vsemi čari:
Nebeški ogenj lice njeno žari,
Izbrala je umeteljnost si jasno!
Za sladko srečo se ne meni časno.
Umika nje vabeči se prevari:
Gorje in slast, ki v srcih nam vihari,
Izliva le si v pesem divno-glasno.
In množica, ki gorke solze toči,
Ker ganeno je srce ji zavzeto,
Uklanja nepremagani se moči.
A njeno bitje, vse ponižno, vneto,
Živi le muzam, upajoče vanje,
In svoje dovršuje sveto zvanje.