"Le tišči se mene, da moker ne boš
Ter varuj košare, moj pridni Ambrož!
Da veter ne vzame ti knjige drobne
In zvezka, kjer pisal si a-b-c-d e.
Ne stopaj mi, Anica, vedno na noge.
Saj vidiš, da dosti že imam nadloge.
Po Tinetu ti se oziraš – zakaj?
Na cesto glej rajši preplavljeno zdaj!
Povedala bodem, počakaj, že mami,
Da tu pod dežnikom ti nisi šel z nami!"
""Pod takšnim satorom ne skrivam se jaz,
Naj dež me premoči, naj žuga mi mraz.
Slovenec sem trden, ne deček mehak
In hraber jaz bodem cesarski vojščak.
To čast bode zame in radost in sreča,
Ko bode vihrala zastava sloveča.
Ko švigal iz puške žareči, oj! blisek,
Med trombami glasil se srčnosti vrisek!–
Li slišali niste, kar danes smo brali
V učilnici, kaj? – Gotovo ste spali!""
"Nikakor ne! – Vender dovolj je o tem,
Obleke je škoda, ti znova povem"
""Oj , sestra preskrbna mi, Marta, nikari
Ne brigaj tako se za plašček moj stari!
Da bivaš na suhem in varnem le ti,
Ki mirno živela do konca boš dnij
Pri vas je kaj druzega, kajti čepeli
Vsi trije pri peči le bodete, jeli
Ter pili, in kmetiški vedno ljudje
Držali se strehe domače gorke.""
"Ha, ha!" se Ambrožek zdaj mali oglasi,
"Čuj, Tine, kako se pač motiš ti časi!
Preskočiti hočem domači ta plot
In ako ne cesar, bom velik gospod!"