Davni, preradostni čas počitkov mi rajskih užitih!
Kaj li, zakaj si minil z naglostjo lepega sna? –
Idem naj v ječo sedaj, ko svet še okoli je krasen,
Ko blagoslove okrog vsiplje še mili nam Bog!
Drevje nagiblje do tal se, težko s sadjem obloženo,
Grozdi na trsu zore, ajda po medu dehti!
Čisto, kot ribje oko, nebo je in solnčnato vedno,
Vzduh je premil in krepak: lepši od dneva je dah.
Nitke sreberne plovo po pisanem polji širokem,
Čedo po lokah zdaj že in ob strniščih paso.
S polja po prosu zvene prijazni glasovi v razorih:
"Pet pedi! pet pedi!" zdaj tam prepelice pojo.
Ribič pogreza skrbno si mreže v potoček šumeči,.
Da bi potegnil postrv bistro iz bistrih valov.
Z gozda razlega se rog, razlega se lajanje mnogo,
Pokanje pušek, za njim srečnega lovca zavrisk.
Drobno nabira suhljad pastirček, da vkuril bi ogenj,
S polja je že izkopan slastni in ljubi korun!
Ogenj se vnema, plamen svetal plapola iz kurjave,
Duh se razširja vonjiv, k malici sladki vabeč –
Ali gorje, o gorje! v dvorani tihotni in pusti
Ubožec otožen tičim, belim si vedno glavo,
Glavo, ki polna je še spomina, iger in veselja,
Ki se vkloniti ne ve jarmu pretežkemu zdaj! –
Vrni zatorej se čas počitkov mi rajski užitih,
Ti, ki si meni minil z naglostjo lepega sna.'
Vrni se zopet skoraj s čarobo mi nedopovedno,
Nove radosti željan čakal te bom hrepeneč!