Umolknili so zunaj ptiči,
Po dolih, brdih sneg leži:
Nikjer jim gorke ni odeje,
Ki v mrzli zimi jih segreje,
Nikogar, ki za njih skrbi.
Ptičice ljube, uboge!
Izginile so vse cvetlice,
Povsodi iščem jih zaman,
Odkar je zima nastopila
In jih nemilo položila
Pod belim prtom v grob teman.
Ljubljenke moje, cvetlice !
In slišal sem, da mojih bratov
Nekteri tudi zdaj trpe:
Da zapuščenim, samohranim
Ter ljuto od ljudij pregnanim
Uboga srca krvave.
Bratje predragi, nesrečni!
Naročaj materin presladki
V zavetje ljubljeno imam,
Da glasno od radosti vriskam,
Kadar sladko se vanje stiskam,
Kadar na gorkem se igram.
Mati, oj, zlata, jedina!
In dete krasno, kakor zora,
Najlepše izmed vseh dreves
Iz raja meni je poslalo,
Nebrojno lučij mu prižgalo,
Ki, kakor zvezdice z nebes,
V slavo bleste se božično!
Srce veselo mi trepeče,
Vsa duša sili mi v oči,
V nebeškem svitu gledam cvetje
In angeljsko poslušam petje,
Ki v mir pozemeljske ljudi,
V mir jih budi in ljubezen!
Ročici pred drevesom sklepljem,
Pošiljam prošnjo do Boga,
Da milost njega vsemu svetu
Na pomoč pride v novem letu,
Da konec bilo bi solza.
Oče, otroka usliši!