Rad s črkami se časih
Vrbanek je igral,
A žalibog nobene
Ni vender še poznal.
In neki dan po zimi.
Ko sam doma je bil.
Ni vedel kaj početi.
Da prej bi čas minil.
"Kako so ure dolge!"
Vzdihuje naš Vrban,
"Igrati in igrati
Ni moči mi ves dan.
Vojščaki in konjiči
Prestari so mi vsi,
In teh podob nobena
Mi že povšeči ni.
Aha! – to bode nekaj!"
Zdaj vzkliknil je vesel
In sredi iz omare
Najlepšo knjigo vzel.
"Pregledal bodem malo,
Da mi preide čas –
Te bukve, iz katerih
Mi babica na glas
Sinoči brala bajke
Prečudne in krasne,
Kjer Palčeki in Vile
Zapored se vrste.
Odprta je že knjiga –
A kdo bi umel to?
Le belo je in črno,
T o vender ni lepo!
"Oh, res, kako sem bebast,
Očal saj nimam še!
Saj babici je tudi
Brez njih v meglici vse."
In hitro jih poišče
Ter z rutico čisto
Veliki stari stekli
Osnaži preskrbno.
Ponosno jih pritisne
Na mali nos Vrban
In gleda in še gleda,
A vender vse zaman.
O bajkah čarodelnih
Ni najti mu sledu,
In stran na stran obrača
Srdito brez miru.
Zdaj mati stopi v sobo
In njo prisili smeh,
Ko vidi dete svoje
Z orožjem na očeh! –
"Kar babici pomaga,"
Mu deje preljubo,
"To , dragi moj Vrbanek,
Za tvoje ni oko.
Podvizati se moraš,
Da skoraj bodeš bral,
Da brez očal zasije
Zaklad ti knjig svetal."