Napolnjen je pot
Potočnic povsod
Ob vodah po pisanem logi;
Njih cvet se modro,
Kot čisto nebo,
Nasmehuje meni – ubogi!
Oči tako dveh
Veseli nasmeh
S prijazno me čaral je silo;
Da, oni sta res
Lepoto nebes
Kazali že tukaj premilo.
A njima gorje,
Ki žge mi srce,
Neznano je v solzni dolini:
Očij se teh zdaj
Raduje že raj –
Moj ljubljenec biva v višini! –
Tja mimo je šlo
To dete drago
Nekdaj, oj, na mater sloneče:
Nasmehnil pogled
Njegov se – in sled
Shranilo je cvetje ljubeče.