Ni moči

Ne! ostaviti ni moči Očetnjave mi sveta, Naj ponuja tudi stvarstvo. Kar najlepšega ima.

Naj se širi čudovito Zemeljski tam daljni krog, Mali moj dom vender čudo Večje še je božjih rok.

Naj sijajnega tam krasa Najti meje ni očem, Domovina kakor zvezda Svetla je nad bleskom tem.

Ne! pogrešati ni moči Vas, premilih mi glasov, Ki ste srcu, kar spomladi Prvi dih mu je cvetov.

Kaj zvenečih vseh jezikov Zemskih mi ponosni zbor, Govorica domovine Zame je soglasja vzor!

Ne, ni moči! – tu povsodi Prostor me pozdravlja znan. Kitico spominov sladkih Berem sebi dan na dan.

In med njimi najsvetejše, Ki s solzami jih rosim. Kakor nadeje nebeške Po grobovih jaz sadim.

Z vsem, kar duhu je predrago, Na domovje je oprt, Trgati od njega mene, To bi moja bila smrt.

Tukaj, kjer življenje cvelo Neizrečno mi lepo, Kjer srce mi slast in togo Uživalo je gorko:

Tukaj, tukaj, kjer je tekla Zibel ljubih mi otrok, Tukaj žiti in umreti Veličastni daj mi Bog!