V mladoletnem
Tednu cvetnem
Mačico pozdravlja vsak,
Ki je skrita
In zavita
V svoj kožušek pregorak.
Minka mala
Radovala
Tudi stvarce se mlade,
A združila,
V venec vila
Drobni vejici je nje:
Ovijale,
Svit dajale
Kakor lep okvir cvetan
Bi sladkosti,
Oj, radosti!
Jutri na vstajenja dan.
Glej, medena
Draga njena
Že povitica stoji
Vencu v sredi.
In besedi
Čud ustavlja zdaj moči!
Minka vneta
In zavzeta
Delo svoje zre molčeč,
Ker hvalili
Ter čudili
Starši so se mu ljubeč.
"Čas je spati",
Deje mati,
"Dušica mi, lehko noč!"
Minka mala
Je zaspala
V zlatih sanjah se smijoč.
Jedva jasna
Zora krasna
Vzplava kvišku vrb gora,
Ko že vstane,
V sobo plane,
Kjer je sreča nje srca.
A strmeča
In boječa
Tam na pragi obstoji:
Iz okvira
Vanjo vpira
Pogled bistrih se očij!
Kaj zgodilo
Se je bilo
Čudo! – ali možno je
Da medeni
Dragi njeni
Zaklad bi oživljal se?
Ne, izginil
Je in minil,
Ni ga tira ni sledu,
Sama rjava
Mačja glava
Venkaj gleda iz cvetu!
Minka mala
Je jokala,
Tožno bilo je srce;
"Oh", vzdihuje
In žaluje,
"Kje povitica si, kje?"