Kako je v presvetih nebesih lepo!
Svetlobe se božje naslaja oko;
V cvetlicah, ki zlate po vrtih dehte,
V otročje so angeljci zbrani igre.
Nekdaj k igrajočim pristopil je Bog,
In radosten, sredi nebeških otrok,
Krilatca krotkosti premile dobil:
Prijaznejši, ljubši vseh drugih je bil.
A On, ki na zemeljske nikdar ljudi,
Mogoč in dobroten, pozabil še ni,
Krilatcu nedolžnemu rekel je zdaj:
"Ostavi, moj ljubeč, presveti naš raj!
Jaz mater na zemlji preblaženo znam,
Nje rokama v skrb te ljubečo podam;
Oznani ji, kakšno je čaka nebo,
Veselje, tešilo ji bodi sladko!"
Na pot se krilatec odpravljal takoj,
A dom še poprej si ogledal je svoj.
Kako se okrog je oziral svetlo,
Kako se iz raja odtrgal težko!
Tedaj čudovitih prijel se očes
Za vselej je kosec mu sinjih nebes.
Ko jemlje slovo po nebeških vrteh,
Cvetlice na jok se držijo po tleh;
Na usta in lici mu rože hite,
Da vedno bi tamkaje bile cvetne.
Izkoplje se v rosi ter bel, kakor dan,
Z nebeško svetlobo stoji obsijan:
Poljubi ga Bog še in blagoslovi –
Otrok najprisrčnejši k zemlji zleti!
Hčerka mi hčere, oj, Lilica ti,
Bodo kdaj zrle te moje oči !