Od boli malo ne mrjem,
Ko grob njegov, otožna zrem,
In v veli travi tam klečim,
Grob bridko s solzami rosim,
Da zmočeno je cvetje nanj –
Najrajšii bi jaz legla vanj!
In drobno lučico prižgem,
Moliti, oj, moliti hčem,
Postavlja volji duh se v bran,
Obupu, togi v plen je dan:
Premišljam in vprašujem se,
Kako li sem na sveti še ? –
Pogled k višini dvigam svoj
Ter hipno duh zvedri se moj,
Ker milo smeje se nebo,
Čisto je, sinje in lepo,
Kakor sijale so oči,
Kakeršnih več na zemlji ni!
Krotkejše silno je gorje,
Ojači tožno se srce,
Ljubezni večne čuti moč,
Ki temno v dan prestvarja noč
Pomiloščena čujem zdaj
Besedo, ki mi kaže raj!
Tešimo jo šepeče zrak
In na gomili cvet sladak,
Vse stvarstvo vzklika jo željno
A vriskajoč svetlo nebo;
Besedi svidenje je glas
In v njem živim ter upam jaz!