Ljubček prisrčni sladak! kanarček najlepši,
jedinec,
Kteremu bilo zvesto vdano je moje srce!
Ali je možno in res, da ti me ostavljaš za vselej,
Mene, ki tebe gojil, zate ljubeč sem skrbel?
Že me ne gledaš sedaj prijaznim in bistrim
očescem,
Ki mi radostno pojoč, vedno pri meni si bil,
Mene poljubljal. – Gorje! nikdar že dalje ne
bodeš
Zobal presladkih drobtin nežno iz moje roke!
Žalil me nisi nikdar, napravljal mi čisto veselje.
Ptiček, zakaj li, zakaj vsekal si rano mi to? –
V kovčeg te bel položim, postlan je z blazinico
svilno,
Nate vijoličin cvet trosim in listje mlado.
Ljubček prisrčni sladak! kanarček najlepši,
jedinec,
Zadnji pritiskam poljub zdaj ti na perje
zlato! –
Kovčeg je beli zaprt, solzan ga ponesem na vrtec.
Tamkaj izkopljem groblč, rožo na vrh zasadim:
Vedno zalival zvesto s solzami ti bodem zemljico,
Da ti izraste iz nje košat grmič in hladan.
Tvojih tovarišev zbor, ki tam udomačil se bode,
Tebi naj poje v spomin pesmi prisrčnih glasov!
Jaz te obidem vsak dan, nikdar te ne zabim,
predragi!
V mislih o tebi zaspim, v sanjah ostanem
s teboj!
Dragi kanarček ti moj! zasuta nad tabo je
zemlja –
Vzprejmi ljubezni gorke, vzprejmi nje solzno
"zdravstvuj!"