Na nebo pogledam rada,
Ko mračiti se prične
In megleni se, zavidno
Tamkaj sator razprostre.
A še rajša o tem časi
Ogledujem neki stan,
Ko čez okna se poveša
Zagrinjal molčeča bran.
Vem, da gori za oblaki
Tisoč lučij lesketa,
In da tu za zagrinjali
Svit mi zvezd se dveh iskra.
Toda zame vsa svetloba
Na obnebji ne blesti
Toli krasno, kakor v hiši
Vnučka mojega oči.