MIško

Dečka nekdaj svet poznal. Miško ga imenoval, Ki dušica bil je blaga, Ljuba vsem ljudem in draga.

Mater vzame smrt mu rana. In sirota samohrana Brez sestrice je in ate. Leto zvršil je deveto,

In ko stopil je v deseto, Bil dijak on v prvi šoli Ter nadmodril kogar koli: Dobro znal je čitat', pisat',

Moliti in malo risat', Kakor detca i vi znate. A po smrti svoje mame On premišljevati jame:

Kaj ubožcu mi početi, Če od gladi nehčem vmreti? Hčem li prosit kruha iti, Materi v sramoto biti?

Tega mi srce ne more! In k učitelju priteče, Svojo željo mu izreče: Da voljan je dlje hoditi

V šolo, pridno se učiti, Da hče lekcije dajati, Za mezdo poučevati, Najti sebi sam podpore.

Učenik, možak dobroten, Siromaku blagohoten, Pregovoril je z županom, Da njegovim bi drobljanom

Miško uk dajal v pisanji, Risanji, molitvi, branji, In pri njem bi bil na hrani. Takim potom on učitelj

Bil in vrli odgojitelj, A dijaci njega mali Skoro čitati so znali. In seznanili se s svetom;

Leto Miško je za letom Srečen bival pri župani. Jako dobro je študiral In licejo absolviral:

V pridnosti se ni okršil. Ko je pravoslovje zvršil, Zatorej brez vse težave Stopil v službo je postave

Med uradniške pisarje. Ondu Miško sodeč blag Bil je vsakemu predrag, Vsakemu je sodil pravo,

S tem si dobil čast in slavo In potem le časa malo Po novinah vseh je stalo, On deželni da glavar je.

Kaj pravite, gospoda moja, Ni deček ta li vreden čuda, On, ki je sam si bil pomagal, Ne bal se dela, bal ne truda?

A staviti bi jaz hotela. Med Vami da so njemu drugi, Podobni Mišku že v sedanji, In bolj v bodoči še zaslugi.

Zatorej danes pevka Vaša Čestita Vam, prihodnjim sodcem, Predsednikom, poslancem, učenjakom, A čujte! domoljubnim le možakom!