"Hajd, pojdiva hitro k vodnjaku oba,
Pomoči ni treba, saj sva že krepka!
Podvizaj se, Manica, teci lepo,
Hvalili te bodejo mati zelo".
Ko vrč na koritu pred žlebom drži,
Dekletce se smeje in srečno se zdi!
Posoda je polna – ""pretežka je, oj,
Odnesti ne morem je, bratec ti moj!""
"A nesti jo moraš domov vender ti,
Saj veš, da to delo za moškega ni".
In malo pomišlja petletni Andrej
Ter "moder sem", pravi, "no, mala, poglej!"
Od kitic napravi ji svitek mehak
In skrbno postavi nanj vrček težak.
"Po konci se drži, ne majaj z glavo,
Krepko mi korači – eh, saj ni težko!"
Dekletce se vzpenja, napira moči,
In komaj in komaj solze zadrži.
A nič ne pomaga, zaman je, gorje,
Natočeni vrček ji pade z glave.
Pokvarjen predpasnik in krilce lepo,
In čeveljčki novi, oj, kakšno je to?
Okopana miška je Manica, glej:
""Le čakaj, le čakaj, poredni Andrej!
Zakaj, li zakaj, oj, po vodo sem šla –
Oh, oh, da pri mami doma bi bila!""